Glavna značilnost delovnega prava je izhodišče, da pogodbeni stranki (delavec in delodajalec), kadar se dogovarjata o opravljanju dela za plačilo, nimata enake pogajalske moči in posledično nista v enakem izhodiščnem položaju – iz tega sledi, da je primarni namen delovnega prava varovanje pravic delavcev.
Zakon o delavnih razmerjih (krajše ZDR) je najpomembnejši zakon na področju delovnega prava, določbe zakona pa je, v primeru dvoma, vedno potrebno razlagati v korist šibkejše stranke – t.j. delavca.
Delavcu se torej nikoli ne sme ponuditi manj, kot mu je že zagotovljeno, delavčev status pa se ne sme poslabšati od že zagotovljenega.
Dosedanja sodna praksa je praktično onemogočala sklenitev sporazuma med delavcem in delodajalcem, v skladu s katerim bi se delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedal pravicam iz delovnega razmerja (odpravnini, izplačilu regresa in odškodnini, itd).
Ker pa je pravna praksa, ko gre za spore na področju delovnega prava, zelo raznolika, primeri pa se med sabo močno razlikujejo, je Vrhovno sodišče RS leta 2019 odločilo, da je pri obravnavi sporazumov, podpisanih med delavcem in delodajalcem, potrebno natančno preučiti vsebino sporazuma, upoštevati vse okoliščine in se šele nato opredeliti glede razsodbe v danem primeru.
To torej pomeni, da sodišča ne bi več smela zavrniti tožnikov zgolj na podlagi sklicevanja na ustavno odločbo o prepovedi vnaprejšnje odpovedi odpravnini.