OBVEZNOST CEPLJENJA

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je po dolgih 8 letih sprejelo odločitev v zadevi Vavrička in drugi proti Republiki Češki (LINK). Predmet presoje je bila obveznost cepljenja otrok na Češkem. Odločitev sodišča bi bila pomembna že brez današnjega »COVID« stanja, ob obstoju epidemije, pa je teža odločitve ESČP še toliko večja.

V navedeni zadevi je potekal spor med starši, ki svojih otrok niso želeli cepiti zaradi skrbi za zdravje in zaščito. Tako kot v Sloveniji, je tudi na Češkem uveljavljena zakonska obveznost cepljenja otrok proti določenim boleznim. ESČP je odločilo, da je obveznost cepljenja legitimni cilj države, ki je v interesu tako zaščite zdravja posameznika kot tudi zdravja celotnega prebivalstva. Opozorilo je, da cepljenje ne ščiti samo cepljenih oseb, ampak tudi tiste, ki jih iz zdravstvenih in drugih razlogov ni mogoče cepiti. Takšne osebe so namreč odvisne od »množične imunosti« drugih.

Vavrička in drugi proti Republiki Češki

Odločitev ESČP gre strniti v naslednjih alinejah:

  • država lahko z zakonom predpiše obveznost cepljenja;
  • država lahko z zakonom predpiše, da se necepljenim otrokom zavrne možnost vpisa v vrtec;
  • država lahko starše finančno kaznuje, če otrok ne prepustijo obveznemu cepljenju;
  • obvezna cepiva so legitimni cilj v javnem interesu, če tako odloči medicinska stroka;
  • država si lahko prizadeva za “množično imunost”;
  • država osebe ne sme fizično prisiliti k cepljenju;
  • navodila o cepljenju morajo biti jasna in vsem dostopna (pojasnilna dolžnost);
  • postopki za ugotavljanje varnosti cepiv morajo biti učinkoviti.

Zakon o nalezljivih boleznih (LINK)  v 22. členu določa, da je cepljenje obvezno proti: hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B; proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena tega zakona.

Koronavirus (SARS-CoV-2)

Sodba se sicer ne nanaša izrecno na obveznost cepljenja vseh oseb, vendar pa gre iz obrazložitve sodišča razbrati, da so države pri odločanju samostojne. Zagotovo se bodo države pri sprejemanju zakonodaje, ki bo predstavljala podlago za cepljenje proti virusu SARS-CoV-2 (koronavirus) sklicevale na navedeno sodbo. Poudariti namreč gre, da so vse države EU so dolžne spoštovati sodbo ESČP.

Sodba ESČP daje državam »brezmejno moč«, da te same odločajo, katere bolezni so tiste, za katere lahko država uzakoni obvezno cepljenje, glede števila obveznih cepiv, ki jih lahko zakonsko predpiše država in glede oseb, za katere lahko država predpiše obvezno cepljenje.