Delodajalci in delavci pogosto sklepajo sporazume s katerimi želijo urediti odpoved pravicam iz delovnega razmerja. Delodajalci si želijo, da se delavec odpove sodnemu varstvu (tožbi na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in drugim zahtevkom (odpravnina, nadure, itd…). Na strani delavca pa je pogosta želja, da se v sporazumu jasno dogovori kakšne prejemke še lahko pričakuje. Ali je odpoved pravicam iz delovnega razmerja zakonita?
Odpoved pravicam iz delovnega razmerja v širšem smislu pomeni odpoved pravici do sodnega varstva in tudi pravici do izplačila denarnih obveznosti.
Odpoved sodnemu varstvu
Pravica do sodnega varstva pomeni, da lahko delavec zoper prejeto odpoved pogodbe o zaposlitvi v določenem roku s tožbo pred Delovnim sodišče zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Delodajalcu je ob prenehanju delovnega razmerja v interesu, da delavec podpiše sporazum s katerim se takšni pravici odpove, za kar so delodajalci pogosto pripravljeni delavcu plačati tudi določen denarni znesek. Opozoriti gre, da je takšna odpoved pravicam iz delovnega razmerja nezakonita, sporazum pa je vsaj v tem delu ničen. Delavec se v skladu z ZDR-1 ne more veljavno odpovedati pravici do sodnega varstva.
Pravilno je stališče sodišča, da se tožnica ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do pravnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Odpoved terjatvam zoper delodajalca
Odpoved terjatvam zoper delodajalca v praksi pomeni, da se delavec na podlagi sporazuma zaveže, da od delodajalca ne bo ničesar zahteval oz. da do tega nima nobenega zahtevka. Pogosto gre pri tem za odpoved pravici do odpravnine, do izplačila nadur, ipd… Sodna praksa je bila v zvezi s vprašanjem, ali je takšna odpoved zakonita, v preteklosti dokaj neenotna. Vse do leta 2018 je v praksi veljala odločitev Ustavnega sodišča RS št. Up 63/03 z dne 27.01.2005, da se delavec ne more veljavno odpovedati zakonskim pravicam iz delovnega razmerja. Tako so sodišča pogosto zavzela stališče, da je pogodbeno svobodo treba pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlagati utesnjujoče zaradi zakonskega varovanja delavčevih pravic.
V letu 2019 je Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII Ips 191/2018 zavzelo stališče, da je stališče Ustavnega sodišča RS pravilno samo v primeru, če gre za vnaprejšnjo odpoved. S pravicami, ki jih je delavec že pridobil (ki so že zapadle), pa lahko prosto razpolaga in se jim tudi odpove. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS tudi v zadevi VIII Ips 16/2021, v kateri je odločilo, da tudi če je kasneje bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi bila nezakonita, delavec zahtevkom, katerim se je odpovedal več ne more uveljavljati.
Za terjatev, ki je ob sklenitvi Sporazuma že zapadla in bi tožnica zato z njo lahko razpolagala, ni mogoče šteti denarnih terjatev iz naslova obstoja delovnega razmerja za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.
Glede na navedeno je stališče sodne prakse ali je odpoved pravicam iz delovnega razmerja veljavna, po več letih nejasnosti končno enotno in sicer, da se delavec lahko odpove pravicam iz delovnega razmerja pod pogojem, da so te že zapadle. V praksi to pomeni, da če je obveznosti izplačila določene obveznosti že nastopila (npr. regres za tekoče leto po 30.06.), se ji delavec lahko veljavno odpove, medtem ko je izjava o odpovedi sodnemu varstvu, absolutno nična zaradi zakonskega varovanja delavčevih pravic.
Preberite še ostale članke vezane na področje delovnega prava (link).
